KO UČENJE POSTANE ZGODBA ALI ZAKAJ NA NAŠI ŠOLI UPORABLJAMO STORYLINE PRISTOP
Osnovna šola Šentvid, ki jo vodim zadnjih 20 let, je javna šola in v letošnjem letu praznuje 60 let obstoja. Leži na obrobju Ljubljane in je srednje velika. Imamo okoli 350 učencev in 50 zaposlenih.
Večkrat slišim mnenje kolegov ravnateljev in tudi učiteljev, da imajo premalo avtonomije, da je v šoli vse vnaprej določeno in predpisano. Moje osebno mnenje je, da je avtonomija predvsem razvojna kategorija. V veliki meri je odvisna od tega, koliko odgovornosti smo pripravljeni prevzeti za svoje odločitve in za svoja dejanja. Prepričana sem, da je možno tudi znotraj zakonsko določenih okvirov marsikaj narediti po svoje.
Moja vizija razvoja šole gre v smer vedno večje samostojnosti in ustvarjalnosti učiteljev, kar bo, v to sem trdno prepričana, prineslo vedno večjo samostojnost in ustvarjalnost učencev.
Moja osnovna naloga je zagotavljanje pogojev za to, da bodo učitelji lahko realizirali svoje ideje, da bodo v šoli za učence in skupaj z njimi ustvarili svoje zgodbe. Seveda take, ki so v dobro otrok, ki bogatijo njihovo znanje, sodelovanje in osebnostni razvoj.
In tako se pri nas na šoli dogaja marsikaj, kar ni predpisano in določeno. Dogaja se tudi marsikaj, kar niti ni povsem običajno.
Kot prva OŠ v Ljubljani in enajsta v Slovenji smo prejeli certifikat kakovosti, ki ga podeljuje SIQ in ki ga vzdržujemo že 10 let. V tim za kakovost se je takoj na začetku prostovoljno javilo 10 učiteljev. Ta ekipa še vedno dela in namenja spremljanju ter graditvi kakovosti naše šole veliko energije.
Zadnjih 10 let nam pri delu z učenci s posebnimi potrebami pomaga terapevtski pes. Z njegovo pomočjo in ob strokovni podpori specialne pedagoginje dosegamo pri tem delu lepe rezultate.
Imamo izvrstno ekipo FLL, ki deluje šele 3 leta, pa smo bili že na treh mednarodnih tekmovanjih v Španiji na Tenerifih, v ZDA in na Madžarskem, kjer smo se zelo dobro izkazali. Vodita jo dve učiteljici razrednega pouka.
Imamo naziv »varna šola«, ocena počutja varnosti na šoli je med učenci zelo visoka, zelo redko se srečujemo z večjimi varnostnimi problemi. Pri tem delu sodelujejo vsi zaposleni na šoli, koordinira pa ga psihologinja.
Ponosni smo na naš pevski zbor, ki je bil letos povabljen v družbo 14 najboljših pevskih zborov v Sloveniji za prestižni nastop Potujoče muzike v Cankarjevem domu.
Že 14 let smo EKO šola; imamo svoj šolski zelenjavni vrt, na katerem pridelujemo zelenjavo za šolsko kuhinjo. Od letošnje pomladi imamo na strehi šole nekaj panjev čebel.
V 4. razredu učiteljici učita učence razmišljati z uporabo De Bonovih tehnik. Iz tega je zrasel krožek ustvarjalnosti, podjetnosti in inovativnosti, ki se vsako leto posveti iskanju ustvarjalnih rešitev za nek problem, ki ga prepoznajo na šoli.
Vsem naštetim primerom je skupno to, da so ideje zanje praviloma prišle od učiteljev. To so ideje, v katere so verjeli, ki so si jih želeli uresničiti, za katere so bili motivirani. Prav zaradi tega sem jih prepoznala kot tiste, ki jih je vredno in potrebno podpreti.
Ena od takih idej je tudi Storyline pristop k poučevanju.
Tako je pred 4 leti je k meni prišla ena izmed najboljših učiteljic na šoli, Marja. Takrat se je več ukvarjala s pripovedovanjem in si je želela na seminar Storyline. Mislila je, da bo to nekaj v zvezi s pripovedovanjem zgodb.
S seminarja se je vrnila navdušena in mi je razlagala, da je bilo to sicer čisto nekaj drugega, kot je pričakovala, a da gre za imeniten in zelo uporaben pristop k poučevanju, ki bi ga rada preizkusila pri pouku.
Jaz o Storyline pristopu v tistem času nisem vedela ničesar. Zaznala pa sem njeno navdušenje, željo po spremembi, motivacijo in pripravljenost na izzive. Zaupala sem v njeno presojo in jo podprla.
Že takoj je za ta pristop pri pouku navdušila tudi drugo učiteljico v 5. razredu in že v prvem letu sta na ta način poučevali pri vseh predmetih v 5. razredu.
Pristop se je dobro prijel in se počasi širi. Ne širi se zato, ker bi se tako odločila jaz, pač pa zato, ker drugi učitelji vidijo rezultate. Vidijo motivirane učence, vidijo predano in navdušeno učiteljico, ki svoje znanje in izkušnje posreduje drugim. Tako smo v naslednjem šolskem letu po predstavitvi pristopa nekatere elemente začeli uporabljati pri pouku v 1. razredu, potem še pri angleščini v 1. razredu, letos deloma pri angleščini v 7. razredu in pri zgodovini. Do sedaj so šle na izobraževanje že 4 učiteljice.
Pomembno se mi zdi, da ta pristop uporabimo za poučevanje v razredu, ne samo kot interesno dejavnost. Na ta način so pozitivnih učinkov deležni vsi učenci v generaciji, ne le nekateri. Za nadaljnji razvoj razredne klime in socializacije je to odločilnega pomena.
Interesne dejavnosti so izbirne in se jih ne more udeležiti vsak. Po drugi strani pa bi ob prvih težavah iz interesne dejavnosti učenci lahko tudi izstopili, preprosto ne bi več prišli. Če se nekaj dogaja pri pouku je to obvezno. Ko pride do nesoglasij in ko je težko, se nihče ne more kar umakniti. Tako se učenci učijo vztrajnosti in tega, da je za uspeh potrebno sodelovati tudi takrat, ko ni vse po naši volji. Učijo se dogovarjanja, iskanja kompromisov. Dobijo izkušnjo, da ta proces na koncu prinese zadovoljstvo.
V nadaljevanju bom izpostavila, katere prednosti Storyline pristopa k poučevanju vidim in da ga kljub precej natančno določenemu učnemu načrtu lahko uporabimo za poučevanje v razredu.
Ena prvih stvari, ki sem jo opazila, je bila
VISOKA MOTIVACIJA IN UČINKOVITOST.
Učenci se zaradi dela v skupinah, ki so pri nas družine, počutijo vključeni, vsak posameznik je soodgovoren za skupinski izid. Močno so vpleteni v dogajanje, saj si v družini vsak izbere svojo vlogo, s katero se poistoveti. Družina kot celota pa v medsebojnem sodelovanju gradi svojo zgodbo. V učilnici je bil vedno različen material in oni so sami, brez učiteljice, izdelovali različne stvari, na primer bivališča, časovni stroj, avto… Včasih jih je nekaj sedelo skupaj, vneto so razpravljali in nekaj računali. Delovali so kot dober delovni tim sredi debate o novem projektu.
USTVARJALNOST IN SPODBUJANJE DOMIŠLJIJE
Učenci razvijajo ustvarjalnost in domišljijo praktično brez omejitev. To se zelo lepo vidi na primer pri njihovih izdelkih. Ko so se učili o zgodovinskih obdobjih so kot uvodno motivacijo v vsaki družini izdelali svoj časovni stroj. Vsak družina je naredila popolnoma drugačen časovni stroj. Nič si niso podobni med sabo. Če tu naredim vzporednico z na primer risanjem na neko temo, lahko vidimo, da so si risbe vsemu navkljub podobne. Različne, kot jih je vsak posameznik različno narisal, a vseeno podobne. Pri časovnih strojih te podobnosti ni. Tu je dovoljeno domišljijo in kreativno razmišljanje povsem spustiti z vajeti. Obenem pa zahteva tak projekt veliko usklajevanja, sodelovanja in dogovarjanja v vsaki družini/skupini posebej.
MEDPREDMETNO POVEZOVANJE
To je tema, ki ji v naših šolah posvečamo kar veliko časa in energije. Včasih v šali rečem, da smo v učnih načrtih vse razdrobili na čim več posameznih samostojnih predmetov, zdaj pa se ukvarjamo s tem, kako to spet povezati. Opazila sem, da je to pri Storyline pristopu precej naravno. Eden izmed kompleksnih projektov, ki so ga učenci delali v 5. razredu, je bil izlet/počitnice.
Vsaka družina je dobila napisana navodila, kam v Sloveniji se bodo odpravili na izlet/počitnice in kaj morajo za to pripraviti. (SLOVENŠČINA – bralna pismenost). Vsaka družina je izdelala avto, v katerem se bodo odpeljali na izlet oziroma kovček, v katerega so spravili vse potrebne stvari (LIKOVNA UMETNOST, TEHNIKA). V družini so izbrali voznika, ki je določil, po kateri poti bodo šli ter izračunal, koliko kilometrov bodo prevozili in koliko jih bo to stalo. Določili so organizatorja kulturnih dejavnosti, ki je moral v soglasju z ostalimi družinskimi člani poiskati in določiti kulturne dogodke in kulturno zgodovinske znamenitosti, ki si jih bodo ogledali. Prav tako so določili organizatorja športnih aktivnosti, ki je v soglasju z družinskimi člani določil, katere športne dejavnosti bodo na izletu izvajali. Pri tem so izhajali iz možnosti posamezne pokrajine, kamor so se namenili (DRUŽBA). Vsi so morali določiti (izračunati) stroške, ki jih bodo s posameznimi aktivnostmi imeli ter to predati družinskemu blagajniku. Blagajnik je izračunal skupne stroške počitnic (MATEMATIKA) in ugotovil, če imajo dovolj denarja. V nasprotnem primeru so morali usklajevati svoje želje z realnimi finančnimi zmožnostmi družine (GOSPODINJSTVO – družinski proračun, finančno opismenjevanje). V celotnem procesu načrtovanja je šlo za SODELOVALNO UČENJE, vsak od učencev je prispeval k počitnicam svoj del v sodelovanju z drugimi. Rezultat ni zgolj seštevek dela vsakega posameznika. Je mnogo več, saj so učenci pri vsem sodelovali, se usklajevali in si pomagali. Brez tega sodelovanja članov naloge ne bi mogli uspešno opraviti. Na koncu so prek spleta poiskali fotografije in pripravili ppt predstavitev za starše ter napisali opis počitnic v obliki kratkega spisa. (SLOVENŠČINA – govorni nastop, spis; RAČUNALNIŠTVO – iskanje in uporaba informacij, oblikovanje ppt). V procesu so nastajali tudi konflikti, ki so jih sproti razreševali (RAZREDNE URE).
UPOŠTEVANJE PREDZNANJA, SAMOSTOJNOST UČENCEV IN UČENJE REŠEVANJA PROBLEMOV
Večkrat pridem pogledati v 5. razred, ker mi je zanimivo in ker se vedno nekaj dogaja. Tako sem opazila zemljevid Slovenije, na katerem so bili nalepljeni listki z imeni krajev in pokrajin, ki niso tam. Bili so napačno označeni. Spraševala sem se, kaj pa je to zdaj, saj je vendar vse narobe. Kasneje sem ugotovila, da so bile to predstave učencev, kje se kakšno področje nahaja, preden so delali na projektu izlet. Všeč mi je bilo, da jim je učiteljica dovolila napake, da jih ni takoj popravila, kot je v naši šolski praksi bolj običajno. Tako so imeli možnost skozi svoje lastno raziskovanje ugotoviti, kje se kraji nahajajo. Ugotovili so, kaj je označeno narobe in so potem označili prav. Bilo jim je zanimivo primerjati, kako so mislili prej in kako potem, ko so ugotovili dejansko stanje. Ob tem se v nobenem trenutku niso počutili slabo, kot nekdo, ki ne ve in ki ne zna. Ko se znebimo strahu pred napako, se vrata sprejemanja novega znanja in spoznaj na široko odprejo.
Prav tako sem bila v razredu, ko so se pri družbi učili o zgodovinskih obdobjih in so izdelovali bivališča, značilna za posamezno obdobje. Ena od družin je izdelovala bivališče pračloveka. Zastavili so si cilj, izdelati jamo z jamskimi poslikavami v naravni velikosti – da bi vsi štirje učenci lahko šli vanjo. Pri tem so iskali različne rešitve, vsak dan drugačno, a kljub temu ni šlo. Opazovala sem reakcijo učiteljice – ni jim ponudila nobene rešitve problema. Le spodbujala jih je, naj morda razmislijo o kakšni drugačni obliki oziroma izvedbi, skratka, naj zamenjajo svoj okvir razmišljanja.
MEDSEBOJNO SPOŠTOVANJE IN SOCIALNO UČENJE
Učenci si družin (skupin) ne izberejo sami. Na ta način so prisiljeni spoznavati in sodelovati s sošolci, s katerimi po svoji lastni izbiri mogoče nikoli ne bi. Pri takem načinu dela seveda prihaja do različnih, tudi težkih situacij. Družina se mora sporazumeti in dogovoriti, kako bodo pristopili k reševanju neke naloge. Po besedah učiteljic se velikokrat zgodi, da slabše vključeni učenci v smislu socializacije zelo napredujejo. Učitelj je tisti, ki skrbi za spoštljivo in odprto komunikacijo, izvajati pa jo morajo učenci. Brez takega načina komuniciranja skupina oziroma družina ne more uspešno končati naloge. Za uspešno končano nalogo morajo učenci drug pri drugem poiskati močna področja, tisto, v čemer je nekdo dober. Zelo se me je dotaknila izjava neke učenke, ko je rekla učiteljici v 5. razredu, da se je prvič pogovarjala z enim od sošolcev. To pomeni, da prejšnja 4 leta nista govorila. Ne, ker bi imela kakšen konflikt. Tega tudi ni nihče opazil. Govorila nista zato, ker se nista dovolj poznala, ker sta imela vsak svoj krog prijateljev, ker nista iskala novih prijateljev.
Zdaj, po nekaj letih dela ugotavljamo, da se učenci umirijo, se znajo bolj konstruktivno pogovarjati in z medsebojnim spoštovanjem reševati probleme v razredu. To je pridobljena veščina, ki jo nesejo s sabo v višje razrede in se pozna na razredni klimi.
RAZMIŠLJANJE IN RAZPRAVLJANJE TER EVALVACIJA DELA V RAZREDU
Všeč mi je, da je vsaka enota dela zaključena z razpravo in evalvacijo dela v skupini. Ta ni usmerjena samo na doseganje rezultatov ampak ima enako težo počutje učencev. Tukaj nastane prostor, da se učijo odprte komunikacije. Rečejo »ko sem bila s temi sošolci v družini, mi je bilo na začetku zoprno. Zdaj pa sem zadovoljna, razumemo se in se dobro počutim«. Učenci drug pri drugem opazijo pozitivne spremembe in si to povedo, izmenjajo si tudi pohvale, na primer »Veš, na začetku si bil res zoprn, ampak zdaj si se pa zelo spremenil. Prav v redu si.«
ZA KONEC
Pred časom, ko se je pripravljala ta konferenca, me je ena izmed ustanoviteljic Storyline pristopa vprašala, kaj mi je pri tem pristopu najbolj všeč. Brez posebnega razmisleka sem odgovorila, da vse. In to še vedno drži.
Kasneje, ob pripravi tega prispevka pa sem o tem več razmišljala. Prav takrat sem na nekem predavanju poslušala dr. Sonjo Klopčič, ki je govorila o evoluciji poslovnih sistemov. Ob tem sem spoznala, da je Storyline odličen, lahko bi rekla eden najsodobnejših pristopov k poučevanju in učenju za življenje in delo v 21. stoletju.
Dr. Klopčičeva govori o evoluciji poslovnih sistemov od 1. industrijske revolucije v 19. stoletju pa do danes. V preteklosti je bila v delovnem okolju največja pozornost namenjena delavnosti in posledično produktivnosti. Kasneje v 20. stoletju je delovno okolje postalo učeče se okolje – govorili smo (in deloma še govorimo ) o učečih se organizacijah, kjer sta kot primerjalna prednost izpostavljena znanje in kakovost.
Deloma že danes, predvsem pa v prihodnosti, se bo učeče okolje transformiralo v misleče okolje, kjer bodo za preboj med najboljše pomembni ustvarjalnost, inovativnost ter razmišljanje »out of the box«. Za ta prehod pa so nujni dobri medsebojni delovni odnosi, sodelovanje in zaupanje.
Prav to: inovativnost, ustvarjalnost, razmišljanje izven ustaljenih okvirov, sodelovanje in zaupanje pa je tisto, česar se otroci naučijo, ko pouk poteka po Storyline pristopu. Zato sem prepričana, da je Storyline pristop prihodnosti in da ga je vredno razširjati.
Nada Paj, ravnateljica OŠŠ
univ. dipl. psihologinja
spec. psihološkega svetovanja
Prispevek je bil kot uvodni govor predstavljen na mednarodni Storyline konferenci, ki je bila konec junija 2018 v Ljubljani.
PRISTOP STORYLINE PRI POUKU ANGLEŠČINE V PRVEM IN DRUGEM RAZREDU
Na OŠ Šentvid že nekaj let pri pouku uvajamo nov pedagoški pristop Storyline. Zato sem se tega pristopa lotila tudi pri pouku angleščine v prvem in drugem razredu. Pristop zahteva sodelovanje vseh učiteljev, ki poučujejo v teh oddelkih.
V prvem razredu smo se že pri pouku angleščine učili o sadju, barvah in družinskih članih. Oblikovali smo družine, vezane na barve, in jih poimenovali po različnih sadežih. Pouk poteka v angleščini. Učenci so dobili angleška imena in izbrali svojo ulico, na kateri družine stanujejo. Vsaka družina je iz papirja izdelala svojega družinskega člana in se predstavila. Družine so dobile tudi svoje hiše iz lesa, ki so jih družinski člani pobarvali v ustrezne barve glede na sadež, po katerem se imenujejo.
Družine so potovale z lastno izdelanim letalom in tako spoznavale nove kraje in posebnosti kraja, predvsem kulinarične.
Vsaka družina se je predstavila, povedala, kako so si razdelili vloge, po katerem sadežu so dobili priimek, kakšne barve je ta sadež, kaj radi jedo in česa ne marajo.
V drugem razredu smo pri pouku angleščine spoznali živali na kmetiji in njihov pomen. Tako smo s pomočjo pristopa Storyline oblikovali družine, ki živijo na kmetijah. Učenci so dobili angleška imena, družine pa priimke po živalih. Družine so se morale nato zediniti glede imena ceste, na kateri bodo stanovale.
Vsaka družina je izdelala svoje družinske člane in živali, ki živijo na njihovi kmetiji. Tako so družinske člane narisali in izrezali, živali pa so izdelali z origami tehniko. Naloga vsake družine je bila poiskati informacije o eni živali s kmetije in jo predstaviti tako v angleščini kot tudi v slovenščini.
Učenci so nad pristopom Storyline zelo navdušeni, radi sodelujejo, rešujejo naloge, so kreativni in aktivni.
Učiteljica Karmen Novak
Še več o STORYLINE.
